Črevesni zajedavci

Črevesni zajedavci so pri domačih mesojedih živalih (psih in mačkah) precej razširjeni. V njihovem okolju se nahajajo jajčeca in druge razvojne oblike zajedalcev, s katerimi se lahko invadirajo. Zaradi tesnega stika žival - človek lahko nekateri med njimi ogrozijo zdravje ljudi - zlasti zdravje otrok. Invadirane živali izločajo jajčeca v okolico in velikokrat se zgodi, da so to mesta, kjer se zadržujejo otroci (peskovniki, parki, igrišča). Jajčeca so zelo odporna in lahko preživijo tudi do nekaj let.

Glistavost ali askaridoza ali toxokarioza je obolenje mladih psov in mačk ali divjih mesojedov. Obolenje je običajno benignega značaja, razen pri močnih invazijah. Invadirane živali postanejo neodporne proti drugim obolenjem. Askaridoza je pogostejša v vzrejališčih psov, pri divjih psih in v zooloških vrtovih.

Plodovi se invadirajo z ličinkami iz krvnega obtoka brejih psic že v rodilih proti koncu brejosti (intrauterina - prenatalna invazija). Mlajše živali se lahko invadirajo tudi z zrelimi jajčeci na invazivni stopnji, vendar pri teh ne steče življenski krog zajedavca do spolne zrelosti. Ličinke se iz jajčec osamijo v tankem črevesju, nato pa migrirajo po notranjih organih gostitelja, zaradi naraščujoče odpornosti gostiteljev pa se okrog njih nakopičijo nekatere krvničke, ob koncu reaktivnega procesa pa jih omeji še vezivno tkivo. Pravimo, da se oblikujejo zajedavski vozliči (predvsem v mišičnini). Proti koncu brejosti se pod hormonalnimi vplivi iz vozličev osamijo ličinke, ki nato s krvotokom pridejo v rodila.

Pri enotedenskih mladičih ličinke potujejo skozi pljuča, sapnik in želodec v tanko črevo, tako da so novorojeni mladiči praviloma invadirani z glistami. Preko placente se invadira 90% mladičev, 10% pa z mlekom ali inficiranimi predmeti. Ob koncu 3. tedna ali malo kasneje v tankem črevesju dozori parazit do spolne zrelosti.

Invadirani mladiči izločajo jajčeca in okužujejo mesta, kjer živijo, ter celotno okolico. Jajčeca v zemlji so zelo odporna in lahko preživijo par let. V ugodnih vremenskih pogojih (pri temperaturah 25-30°C in vlagi) v 10-15 dneh do invazijske stopnje dozori od 80 do 90% jajčec (v njih se razvije ličinka). Ko psi pojedo takšna jajčeca, se okužijo. V prebavilih se ličinke osvobodijo iz jajčeca, s krvjo potujejo skozi jetra in pljuča ter nato skozi sapnik in želodec v tanko črevo. Ta migracija poteka pri mladičih, ki so mlajši od 3 mesecev.

Ličinke pasje gliste (Toxocare canis) lahko migrirajo tudi pri človeku (visceralna migracija) Iz jajčec se v tankem črevesju osvobodijo ličinke, ki s krvotokom pridejo v jetra in pljuča ter veliki krvotok, od tod pa tudi v druga tkiva, npr. očesno mrežnico. V najhujšem primeru lahko povzročijo tudi slepoto. Na svoji poti po telesu pa povzročajo vnetja.

Spolno zreli paraziti povzročajo pri psih poškodbe prebavil. Klinični znaki so odvisni od stopnje okuženosti, starosti živali in njihovega splošnega stanja. Mlade živali lahko zaostanejo v rasti in razvoju, hujšajo, so anemične, pojavljajo se prebavne motnje, bruhanje, driska, lahko pride celo do pogina. Milejše invazije se lahko kažejo kot otožnost, povečan in napet trebuh, zmanjšan apetit, blede sluznice, mehko blato (lahko s primesjo krvi), neelastičnostjo kože, ki je lahko brez leska, razmršena, lahko se občasno pojavijo krči, žival pa zaradi prebavnih motenj lahko hujša.

Trakulje

V tankem črevesu psa parazitira večje število vrst trakulj, ki imajo nekatere razvojne oblike v vmesnem gostitelju (domače živali in tudi človek).

Z iztrebki psa se eliminira veliko število zrelih segmentov trakulj in ogromno število jajčec. Invadirani psi, zlasti čuvaji, ovčarski psi in potepuški psi okužijo teren, rastlinsko hrano, vodo in zelenjavo, poplavljene vode pa lahko kontaminirajo siršo okolico. Razširjenost omogočata velika odpornost jajčec in povečana vlažnost.

Dypilidium caninum

Živi v tankem črevesju psa. Je najpogostejši zajedavec pri psu in mački v Sloveniji. Trakulja je dolga 15 do 20 cm. Odrivki imajo obliko kumaričnih semen in so rožnate barve. Takoj po izločitvi se odrivki krčijo in premikajo in s tem desiminirajo jajčeca; le-ta pa pogosto opazimo pri obolelih psih na dlaki v okolici zadnjika. Vmesni gostitelji so bolhe in tekuti (dlakožeri). Pes bolho pregrizne in na ta način je razvojni krog sklenjen. Večje število trakulj povzroča kronični enteritis - vnetje tankega črevesa.

Invadirani psi postanejo požrešni, vendar kljub temu hujšajo, lahko pa se tudi "sankajo" (z zadnjikom drgnejo ob tla, ker jih dražijo odrivki trakulj).

Echinococcus granulosus

Trakuljavi psi raznašajo odrivke v svojem okolju. Z jajčeci se okužijo prežvekovalci na paši ali prašiči, včasih pa tudi ljudje, pri katerih se razvije posebna razvojna oblika – mehurnjak, s katerimi se psi okužijo.

Taenia hydatigena in Taenia pisiformis

pri psih redkeje najdemo. Parazitirata v tankem črevesu in povročata kronično vnetje, ki se kaže s ponavljajočimi driskami.

Druge vrste črevesnih zajedavcev so pri psih manj pogoste in jih na tem mestu ne bomo omenjali, ker invazije s temi za lastnike psov niso tako zelo pomembne.

Preventiva pred okužbami s črevesnimi zajedavci in njihovimi razvojnimi oblikami:

1. Osebna higiena (umivanje rok) in izogibanje stika z nepoznanimi živalmi
2. Redna dehelmintizacija (odpravljanje črevesnih zajedavcev)

PROGRAM ODPRAVLJANJA ČREVESNIH PARAZITOV (DEHELMINTIZACIJE)

Pred cepljenjem vedno odpravimo črevesne parazite!