Sterilizacija

Sterilizacija psice

Psice, od katerih ne pričakujemo potomstva, je najprimerneje sterilizirati. Pravočasno sterilizirane psice veliko redkeje obolijo za boleznimi ženskih spolnih organov, ki se pri starejših psicah pogosto pojavljajo. Človek, ki želi imeti nadzor nad spolno aktivnostjo živali, na ta način povzroča spremembe v njenem hormonskem dogajanju. Kot posledica se lahko pojavljajo motnje v obnašanju psice (na primer lažna brejost), pa tudi nevarne bolezni, kot je gnojno vnetje maternice ali tako imenovana piometra. Če je sterilizacija opravljena pravočasno (med prvim in drugim gonjenjem), se v starosti tudi precej zmanjša nevarnost pojava tumorjev mlečne žleze. Nekateri avtorji ugotavljajo, da je verjetnost za pojav tumorjev na mlečni žlezi praktično enaka nič, če je psica sterilizirana pred prvim gonjenjem. Prav zaradi tega naši, angleški in ameriški kolegi veterinarji praviloma sterilizirajo psicke v starosti od 4 do 6 mesecev, v celinski Evropi pa so bolj naklonjeni posegu, ki se opravi nekoliko kasneje, med prvim in drugim gonjenjem.

Med lastniki psov precej pogosto zasledimo govorice, da mora psička, preden jo steriliziramo, vsaj enkrat kotiti. Veterinarska znanost zaenkrat še ni ugotovila prav nobenih prednosti, ki bi utemeljevale kotitev pred sterilizacijo, zato vsaj strokovno ne moremo dati v tej smeri nobenih priporočil. Če pa si želite, da psica ne bi bila prikrajšana radosti (in skrbi), ki jih prinaša materinstvo, pa je seveda za vse omenjeno ne smete prikrajšati. V takšnem primeru se torej za sterilizacijo odločite kasneje, ko bodo mladiči oddani v skrbne roke, psica pa ne bo več dojila. Sterilizacije tudi ni priporočljivo opraviti v času, ko se psica goni - s posegom je potrebno počakati vsaj še kak teden ali dva po prenehanju zunanjih znakov estrusa!

V svetu so že v petdesetih letih pričeli precej rutinsko opravljati operacije, ki so pri psicah onemogočale brejost. Pri operativnem posegu, ki ga strokovno imenujemo ovariohisterektomija, je veterinar odstranil iz telesa psice jajčnike in maternico ter tako preprečil možnost zanositve. Pri sterilizirani psici izginejo tudi znaki gonjenja, kar lastnika obvaruje pogostih nočnih obiskov psov iz soseščine. Pred približno 10 leti pa se je uveljavila doktrina, da pri sterilizaciji odstranimo le jajčnike. Ovariohisterektomijo opravimo le, kadar med posegom opazimo spremenjeno maternico.

Sicer pa je sterilizacija velikokrat tarča ljudi, ki se ukvarjajo z zaščito živali. Veterinarjem očitajo, da sterilizacije ženskih živali opravljajo zaradi praktičnosti njihovih lastnikov, ki v posegu vidijo samo lastne interese. Res je, da se lahko značaj sterilizirane živali spremeni, vendar danes ugotavljajo, da je omenjeni poseg zelo priporočljiv tudi z drugega, zdravstvenega stališča.

Sterilizacijo lahko zato pojmujemo kot najustreznejši odgovor na drugačne življenjske pogoje, ki jih človek zahteva od svojih, vse bolj "počlovečenih" živalskih ljubljencev. Kljub številnim pozitivnim vplivom takšnega operativnega posega pa lahko pride tudi do nekaterih nevšečnosti. Sterilizirane živali so običajno nagnjene k debelosti, vendar pa lahko pretirano zamaščenost preprečimo s spremenjeno prehrano in večjo telesno aktivnostjo. Dodatna prednost sterilizacije je seveda kontrola številčnega stanja živali, ki bi se sicer pretirano namnožile. Pri nas je ta problematika še bolj izrazita pri mačkah, kjer bi lahko s pravočasno sterilizacijo preprečili kruto smrt marsikaterega novorojenega mucka.

Postopek odstranitve jajčnikov in maternice veterinar izvede v splošni anesteziji. Danes je veterinarska anesteziologija že toliko napredovala, da je anestezija varna in kontrolirana, zapleti, zlasti tisti s poginom živali, pa izjemno redki. Na dan operacije naj bo psica tešča, kar pomeni, da ji ne privoščimo prav nobene hrane 12 ur pred predvidenim kirurškim posegom.

Med operacijo, ki traja od pol do ene ure (odvisno od velikosti živali), veterinar najprej podveže žile, ki oskrbujejo jajčnika. Nato jajčnika odstrani iz trebušne votline in trebuh zašije. Za zaščito rane običajno uporabimo gazo, ki jo naslednji dan oziroma po potrebi zamenjamo. Nenazadnje je potrebno omeniti, da moramo psici preprečiti lizanje in včasih celo trganje rane in šivov. V ta namen uporabimo zaščitni ovratnik. Po operativnem posegu se žival zbuja iz narkoze od nekaj minut do ene ure, odvisno od uporabljenih anestetikov in tehnike anestezije. Nekateri veterinarji danes zagovarjajo pravilo, da ostane žival se dan po operaciji hospitalizirana in pod strokovnim nadzorom, medtem ko drugi zbujeno psico odpustijo v domačo nego še isti dan. Mnenja o upravičenosti ene ali druge doktrine so deljena, vsekakor pa velja pravilo, da mora biti žival prvi dan po operaciji pod nadzorom. Psici ponudimo le vodo, vendar šele takrat, ko je popolnoma zbujena. Apetit se povrne že prvi ali drugi dan po operaciji, vendar ji hrane na dan operativnega posega še ne ponudimo. Sicer pa je za psico v tem času najprimernejša lahko prebavljiva hrana, nikakor pa ji ne smemo dati kosti. Izjemoma se zgodi, da prvi in drugi dan po kirurškem posegu žival bruha. Praviloma je to bruhanje povezano z anestezijo in kirurškim posegom, če pa je bruhanje dolgotrajnejše in se ob tem spremeni še splošno stanje psice, moramo obiskati veterinarja. Gibanje operirane živali naj bo prvi teden omejeno samo na opravljanje najnujnejših fizioloških potreb, psico pa imejmo ob tem na povodcu. Zaradi morebitnih zapletov pri celjenju je prav, da rano nadzorujemo. Najpogostejši zaplet, ki se pojavlja po posegu sterilizacije, je vnetje rane. V takšnem primeru se iz nje cedi lepljiva in motna tekočina, okolica pa je nabrekla in rdeča. Vzrok za vnetje je okužba z mikroorganizmi, ki jih v rano vnese psica z lizanjem ali pa je vse skupaj posledica neustrezne higiene. Vnetje običajno zdravimo z razkužilnimi obkladki, če pa je močnejše, so nujni tudi primerni antibiotiki. Vsekakor pa naj o načinu zdravljenja odloča vaš veterinar.

Kožne šive odstranimo sedmi ali osmi dan po operaciji. Lepo zaceljena rana je suha in bledo rožnata, dlaka pa jo preraste v enem mesecu tako, da so sledi kirurškega posega praktično skoraj nevidne. Tudi rana, ki se je po operaciji vnela in je bilo zato potrebno dodatno zdravljenje, se v kakšnem tednu praviloma lepo zaceli, ostane le zanemarljivo majhna brazgotina.

V zadnjem času se tudi v kirurgiji domačih živali pojavljajo t.i. laparoskopske operacije na trebušnih organih, ki pa v veterinarski medicini nimajo tako velikih prednosti kot v humani medicini. Takšnih posegi se izvajajo skozi izjemno majhno kirurško rano in puščajo še manj izrazite zunanje posledice. Seveda estetski postoperativni izgled pri živalih še zdaleč ni tako pomemben kot pri ljudeh, poleg tega pa se tudi brazgotina skrije za gosto dlako in ostane manj opazna.

Na tem mestu je potrebno omeniti redko posledico sterilizacije, ki se pojavi v približno 1% primerov steriliziranih psic. To je t.i. inkontinenca urina (nezmožnost kontroliranega uriniranja), ki je posledica pomanjkanja ženskih spolnih hormonov po odstranitvi jajčnikov.